Ko sem pred dnevi pisala objavo za Facebook stran, v kateri sem želela predstaviti širino uporabe Zooma za izobraževalne namene, sem samo za prezentiranje vsebine naštela preko 10 različnih orodij oz. funkcionalnosti v Zoomu.
Nato sem v naslednji objavi zlistala še 7 orodij za komuniciranje, pa verjetno to še niso vsa, ki jih uporabljam … Ja, vem … za nekoga, ki je do sedaj morda večinoma uporabljal samo tisti zeleni gumb Share screen, je morda tole čisto preveč.
A je zadeva precej bolj preprosta. V resnici imamo samo tri veščine, ki jih je traba po-znati v Zoomu:
- prezentiranje
- komuniciranje
- upravljanje soDelovanja (interAktivnosti)
Je pa nekaj skoraj še bolj ključnega od teh tehničnih veščin. To pa je veščina dizajniranja interAktivnih eDelavnic.
Kako sploh priti do tega, da bo naša delavnica ljudi vključila ali pripravila za soDelovanje? Kakšno soDelovanje sploh želimo: bojo delal vsak zase ali morda v skupini? Katero orodje bo za to najbolj primerno?
Članek se nadaljuje spodaj …
Kako te lahko podprem pri izgradnji spletnega tečaja, morda pri vzpostavitvi kar celega spletnega eduBiznisa ali “samo” pri pripravi enkratnega izobraževalnega projekta?
Prezentiranje – več kot Share screen gumb
Čeprav morda ob besedi “prezentiranje” najprej pomislimo na power point prezentacijo, je na skupinskih srečanjih v živo preko Zooma prezentiranje mnogo več kot le “šeranje slajdov”.
Sama pod prezentiranje uvrščam tako:
- prezentiranje zadev z ekrana (slajdi in druge zadeve)
- kot tudi prezentiranje “izven ekrana” – na primer s pomočjo govoreče glave ali celo telesa ali nekih drugih elementov (recimo, fizične bele table).
Kot Spletni edukator-ji se moramo zavedati, da na delavnicah nismo edini, ki prezentiramo. Prezentiramo torej
- izvajalci – ko podajamo vsebino
- izvajalci – ko dajemo navodila
- pa tudi udeleženci – ko nam kažejo, kaj so naredili (individualno ali skupinsko) tekom eDelavnice
- udeleženci – ko skupaj z nami vadijo (recimo nekaj delajo).
Prav zato je fino poznati številna orodja v Zoomu, ki nam omogočajo, da naredimo učno izkušnjo lahkotno tudi na daljavo.
Naj jih naštejem nekaj takih, ki so morda bolj skrita:
- follow host’s video order – ko nastavimo, da nam vsi sledijo v točno takem video zaporedju, kot ga vidimo hosti sami
- spotlight – ko želimo nekoga “dati pod žaromete”
- focus mode – ko želimo, da udeleženci vidijo na sliki samo sebe in prezentatorja
- deljenje samo dela zaslona – ko želimo pokazati ali raje recimo, skriti, česar na ekranu ne želimo pokazati)
- naprednješe deljenje video vsebin – ko želimo deliti video vsebine na res “profi” način in ne zamočiti, da morda pozabimo šerati zraven še zvok
- prikaz z druge kamere – ko bi radi imeli na glavni kameri sebe, hkrati pa (občasno ali ves čas) kazali še nekaj drugega (na primer svojo fizično belo tablo)
- deljenje ekrana v breakout sobe – ko želimo v skupine na hitro sporočiti kaj, kar želimo, da je bolje vidno (in se ne izgubi v tistem malem sporočilcu, ki ga pošiljam v sobice)
- bela tabla kot orodje za prezentiranje – ko želimo razložiti, izrisati nekaj … pa hkrati morda ne želimo, da nam po tabli “kracajo” še vsi drugi …
- immersive view – ko želimo udeležence po principu virtualne realnosti posesti “za mize”
- deljenje power pointa kot ozadja za prezentatorjem – ko želimo prezentirati, pa ne izgubiti stika/ svoje slike s svojimi udeleženci
- …
Zoom orodja za komuniciranje – več kot samo Mute gumb
Ena večjih frustracij spletnih edukatorjev (vsaj po mojem opazovanju več 100 izvajalcev, ki sem jih pripravljala na delavnice in izobraževanja na daljavo): 90-im odstotkom je največji izziv, ko migrirajo na tak način podajanja znanja, da komunikacija ni (več) taka, kot so je bili vajeni na terenu.
Včasih kar ne steče … ni odziva s strani udeležencev … ni tistega neverbalnega odziva, ki je bil instinktiven, naraven, ko smo bili skupaj v prostoru.
Potem pa se še zgodi, da morda udeleženci nimajo kamere ali pa je ta postavljena po možnosti pod kakim čudnim kotom, da ne moremo razbrati neverbalnih namigov …
Prav zato so za izobraževanja na daljavo v živo najbolj primerni videokonferečni (v nadaljevanju: VK) sistemi (Zoom, MS Teams, Webex ipd.). Njihovo bistvo je ravno v tem, da gre za KONFERENČNE sisteme. To pomeni, da omogočajo večsmerno komunikacijo – za razliko od orodij za “streamanje” (Facebook/Youtube live, na primer), kjer vso (ali vsaj glavnino) komunikacijo opravi izvajalec.
Prav zato so videokonference toliko bolj primerne za izobraževanje, kjer mora potekati dialog (in ne samo monolog, ki bi ga lahko, konec koncev, tudi posneli), odzivi, interakcija …
In prav zato se izgublja velik potencial izobraževanja, če udeležence damo zgolj na “mute” in jim po možnosti stisnemo še “ne dovoli, da se odmutajo”.
Seveda pa se moramo zavedati bistvene značilnosti komunikacije na daljavo: komunikacija preko videokonferenčnih sistemov je DRUGAČNA!
To ne pomeni, da je ni ali da ni mogoča … pomeni samo, da je drugačna – potrebno je pristopiti drugače, uporabiti drugačna orodja, se zavedati, da vse ne deluje enako kot v predavalnici.
Tako nam je na voljo kar nekaj orodij, ki nam (ob primerni uporabi) lahko zelo olajšajo komunikacijo.
- Komunikacija s pomočjo chat-a: klasično in najbolj uporabljeno orodje, pri katerem ne smemo pozabiti, da je mnogo več kot samo “zapišite, iz kje ste”.
- Neverbalna komunikacija z emotikoni: VK sistemi imajo na voljo emotikone (če jih seveda vklopimo), ki nam lahko priskočijo na pomoč na številne načine
- Neverbalna komunikacija z odzivnimi gumbi: že preprosta gumba YES/NO nam lahko na primer pomagata pri hitrem “anketiranju” v skupini in preprečita zmedo, ki lahko nastane, če za tako “glasovanje” uporabimo dvig elektronske roke, ki ima v VK čisto drug namen
- Neverbalna komunikacija preko kamere – s telesom: pri manjših skupinah ne smemo pozabiti niti na to, da lahko veliko namigov preberemo tudi iz neverbalne telesne komunikacije
- Moderiranje verbalne komunikacije s pomočjo dvigovanja rok: da ne bo zmede, kdo je na vrsti, kdo bi rad kaj vprašal … brez čakanja na ustrezen moment, da udeleženec vskoči v besedo predavatelju
- Povabilo k “odprtemu mikrofonu”: hiter brejnstormin? Ni problema.
- Komunikacija v manjših skupinah: vsi morda ne bojo odprto govorili pred vsemi, v manjših skupinah je občutek varnosti in izpostavljenosti manjši.
- In drugi drobni načini komuniciranja skozi uporabo različnih orodij …
V resnici niti sama ne znam našteti vseh “orodij”, ki jih uporabljam za učinkovito in lažjo komunikacijo (in ne pozabimo: lažja komunikacija ne pomeni samo to, da je lažja za nas – lažja mora biti tudi ali celo predvsem za udeležence, če želimo, da bojo komunicirali z nami; bistvo izobraževanja na daljavo je tudi v tem, da znamo kot spletni edukatorji ustrezno voditi udeleženca pri smiselni uporabi tehnologije).
Veliko drobnih stvari v zvezi s komunikacijo v VK se ne zgodi zaradi nekega orodja, pač pa predvsem zaradi tega, kako nekaj naredim(o).
InterAkcija se v spletnem okolju ne zgodi sama od sebe – treba jo je dizajnirati
Še ena od opazk, ki jo marsikateri izvajalec izreče v povezavi s spletnimi izobraževanji v živo, je – to ni enako kot v živo (mimogrede, ste opazili, da smo v obeh primerih “v živo”?).
In seveda ni enako. Ko smo na dogodku nekje na lokaciji, pač ne moremo ne-biti del nekega dogodka. Razmere nas prisilijo, da postanemo del tega. (Podobno je lahko tudi obratno – ko smo nekje na lokaciji, pa se kar ne moremo vživeti, ker morda nismo “prave volje” ali zaradi česa drugega …).
In ko se preselimo v spletno okolje, marsikdo pričakuje, da se bo enako zgodilo tudi tam. Vendar se ne … vsaj v večini primerov.
Zakaj ne? Ker je interakcija na daljavo drugačna kot na terenu (enako, kot smo rekli za komunikacijo). Ne pomeni, da je ni oz. da se ne more zgoditi. Pomeni, da jo je treba oblikovati (dizajnirati) in spodbuditi.
InterAkcija seveda ni vedno nujno samo skupinska. InterAkcija (soDELOVANJE) se lahko zgodi na več načinov:
- to je lahko naloga, ki jo damo posamezniku, da jo opravi TEKOM eSrečanja – v tem primeru je v interAkciji z vsebino (implementira naučeno).
- to je lahko dialog med dvema udeležencema. Lahko je tudi naloga, kjer sta udeleženca drug drugemu ogledalo (na primer vadba nekih bolj fizičnih zadev).
- to je lahko interakcija med večimi udeleženci na eDelavnici: tako pride do izmenjave znanja, izkušenj, do novih pogledov …
In eno glavnih orodij, ki nam pri tem lahko pomaga tehnično so breakout sobe. Najbolj so uporabne sicer, ko gre za delo v paru ali skupini, vendar pa jih sama uporabljam tudi, ko udeleženci delajo samostojno.
Tehnično gledano se marsikomu zdi uporaba breakout sob sprva kompleksna. A je v resnici potrebno le razumevanje procesa. In pa dober razmislek o tem, kaj sploh hočemo s takimi sobicami doseči.
Uporaba večine orodij v Zoomu namreč izhaja iz tega, kaj je naš cilj in namen. Do tega pa pridemo z dobrim dizajnom eDelavnice.
Prav zato izvedbo Zoom eDelavnic (ki sem jih zapakirala pod krovni program Spletni edukator) začeli najprej s tem, da bomo naredili dizajn eDelavnice. Tako bomo prišli do tega, kako vključiti udeležence v program delavnice (da ne bojo samo pasivni poslušalci/gledalci). In s tem ko bomo narediti osnoven dizajn, dobimo tudi vpogled v to, katero orodje točno potrebujemo.
Seveda gremo na naši Zoom eDelavnici potem skupaj skozi vsa orodja Zooma. Preizkušate jih osebno, iz prve roke. Ker eDELAvnica ne pomeni, da gledate demonstracijo, temveč da udeleženci DELAJO sami.
[foobar id=”5046″]