5 momentov (del 3 od 3), ko ljudje potrebujejo izobraževanje, in kako optimizirati svojo ponudbo s pomočjo sodobne izobraževalne tehnologije

Prispevek je namenjen sodobnim eduPodjetnikom – izobraževalnim trenerjem, coachem, mentorjem, svetovalcem … ki želijo svoje znanje p(r)odajati na sodoben način – tudi preko spleta!

Ponavadi se izobraževalci poslužijo spletnega izobraževanja z namenom, da pridobijo več svobode. Z namenom, da optimizirajo svoj (edu)biznis.

Vendar pa se lahko kaj hitro zgodi, da v poplavi vseh eOrodij in platform (eOkolij) izberemo napačno (oz. ne najbolj optimalno) in si s tem nakopljemo le še več dela. Podobno kot če mojster za vrtanje luknje izbere macolo ter pri tem naredi več škode (kot luknje) in nato krpa še škodo.

Zato je ključ za uspešno in učinkovito ePoučevanje je, da izbereš pravo (e)orodje v pravem trenutku.

V poplavi sodobne izobraževalne tehnologije in njenih orodij sodobni izobraževalci izbiramo med kopico različnih formatov izvedbe (delivery types):

  • predpripravljeni (posneti) spletni tečaji (za samostojno učenje),
  • predpripravljeni (posneti) spletni tečaji v kombinaciji s suportnimi skupinami,
  • vodeni/ facilitirani spletni (mentorski) programi,
  • webinarji (malo manj interaktivna spletna predavanja v živo)
  • eDelavnice (visoko interaktivni webinarji oz. spletne delavnice v živo)
  • membership programi (suportne skupine z naročnino)
  • … pa najbrž še kak drug tip izvedbe.

Ampak pazi zdaj to: večina izobraževalcev izbiro formata podredi svojemu biznisu oz. izhaja iz potreb (edu)biznisa ne pa iz potreb udeležencev. Zato da izbereš optimalno platformo, je bolj primerno, da izhajaš iz 5-ih momentov (izobraževalnih) potreb udeleženca ne pa biznisa.

Ok, poglejmo v praksi, kaj to pomeni. Poglejmo najprej še enkrat slikico 5-ih potreb:

Vir: https://learningsolutionsmag.com

Vir: https://learningsolutionsmag.com

 

Tokrat bom razlago začela po vrsti od New/ novo dalje.

1. New: ko mi je (kot udeležencu) nekaj NOVO

Ko naš udeleženec spozna, da ima neko potrebo (da se mora nekaj novega naučiti), si to ponavadi želi rešiti čim prej. Želi čim prej dobiti informacijo (zato so danes tako popularni Youtube videi in Google search, saj človek na hitro dobi informacije, ki pa žal niso vedno najboljši odgovor na izobraževanje).

V tem momentu udeleženec (no, v tej fazi je to šele naš potencialni udeleženec) ni pripravljen čakati (predolgo). Informacijo želi čim prej. Zato je najbolj elegantna rešitev v tem trenutku, da mu ponudimo spletni tečaj za samostojno učenje. Tak spletni tečaj, ki je v naprej pripravljen in posnet, je dostopen 24 ur na dan in udeleženec se ga lahko udeleži TAKOJ.

Iz vsebinskega vidika tak tečaj ponuja predvsem odgovor na zakaj (je to pomembno) in kaj (je treba narediti ter kaj je za to treba vedeti). Tak tečaj je torej bolj kot ne info(rmacijski) produkt (to, kar v svetu marketinga poznajo pod imenom ‘izobraževalni ali vsebinski marketing’).

Iz vidika eduBiznisa je tak spletni tečaj v tej fazi brezplačen za udeleženca. Ima pa kljub brezplačnosti lahko veliko korist za naš eduBiznis, saj se udeležencu predstavimo kot ponudnik, izvajalec. Predstavimo mu svojo filozofijo ter (preko posnetih video vsebin) tudi sebe kot osebo in svojo energijo (kako govorimo, kako nastopamo, kakšno energijo oddajamo).

Udeležencu, ki se nahaja v tem “momentu” torej ni smiselno ponujati spletnih mentorskih programov, pa tudi (plačljivih) treningov in delavnic še ne.

Z vidika optimizacije našega časa tudi ni smiselno ponujati webinarjev, na katerih bomo ponavljali vsebino (ki jo ponavljamo kar naprej in bi jo bilo bolje posneti). In z vidika udeleženčevega časa ni smiselno ponujati webinarjev (v živo), na katere mora čakati več dni, da se jih lahko udeleži.

V tej fazi torej ponudimo kratek 20 do 30-minutni spletni tečaj (mini eTečaj), ki naj bo za udeleženca brezplačen, orientiran predvsem na podajanje informacij ter predvsem – čim lažje dostopen.

2. More: ko želim (kot udeleženec) vedeti VEČ

Torej, v fazi “new” smo ujeli našega potencialnega udeleženca. Če smo brezplačni spletni tečaj zastavili pametno in premišljeno, nam je morda uspelo, da udeleženca prepričamo, da smo pravi ponudnik, izvajalec, izobraževalec ali coach, da ga lahko pripeljemo do njegovega cilja. Vendar pa ne bodi razočaran, če tak udeleženec ne nadaljuje (takoj) naprej v tvojo naslednjo ponudbo. Morda tvoja rešitev ni odgovor na njegovo težavo. Morda še ni čas, da pristopi naprej. Ali pa preprosto nista perfect match (beri: mu pač nisi všeč), s tako stranko pa tako ali tako ne bosta mogla delati (na dolgi rok) skupaj.

V tem trenutku si torej naš udeleženec želi vedeti več. Išče že odgovor na vprašanje, kako (nekaj narediti, se lotiti).

To je faza, ko naš izobraževalni produkt oz. program ne sme biti več fokusiran samo na informacije, ampak mora ponuditi konkretne napotke za izVAJAnje določene aktivnosti. Besedo iz-vaja-nje sem namerno napisala tako, da izstopa beseda “vaja”. Poanta je, da naj bo v tem trenutku naš izobraževalni produkt naravnan tako, da omogoča vadbo, vajo, trening. 

Kako oblikovati naš izobraževalni program, da bo res zagotavljal vajo?

V tej fazi so torej najbolj primerne delavnice v obliki predposnetih spletnih tečajev, ki pa že morajo vsebovati konkretne aktivnosti – navodila za delo: kaj in kako naj udeleženec nekaj naredi.

Primerne so tudi spletne delavnice v živo, v katerih je poanta, da kot izvajalec ne le predavaš, pač pa da dejansko omogočiš, da udeleženci sproti nekaj delajo, preizkušajo v praksi. Spletne delavnice v živo so najbolj primerne, kadar udeleženci opravljajo neke vaje, ki zahtevajo hiter odziv (da ne čakajo več dni ali tednov do feedbacka).

Iz vidika eduBiznisa je to lahko še vedno nekaj, kar ponujaš brezplačno. Lahko pa je to nizko do srednjecenoven (glede na tvojo ponudbo) izobraževalni program.

Glede dolžine trajanja programa, greš po principu “naj traja, kolikor je potrebno, da udeleženca pripeljem do cilja, rezultata, ki ga obljubljam“. A upoštevaj pravilo, da naj eDelavnica v živo ne bo dolga več kot 90 (ali maksimalno 120) minut. Če delaš posnet spletni tečaj, pa je vseeno, koliko ur obsega celoten tečaj, le da posamezne video lekcije niso daljše od 7 do 12 minut.

Če program prodajaš, lahko ponudbo dopolniš z na primer enournim coaching posvetom na daljavo ali pa suportom v obliki Facebook skupine ali vklopljeno funkcijo diskusije/ foruma neposredno v spletni učilnici, kjer se spletni tečaj nahaja, in v kateri odgovarjaš na dodatne dileme, vprašanja …

3. Apply: ko želim (kot udeleženec) nekaj narediti, spremeniti, vpeljati, postati …

“Najvišja” stopnja, najbolj izpopolnjen moment izobraževanja, pa je faza apply, ko udeleženca vodimo, da nekaj dejansko zna narediti.

Pazi: to ne pomeni, da delamo namesto njega (ker to je potem že naša ‘naredim zate’ storitvena ponudba). Gre preprosto za to, da ga pripeljemo, da zna določeno stvar vedno znova UČINKOVITO narediti.

Če ponazorim na primeru peke tort:

  1. V fazi new ga poučimo, kako so torte sestavljene (oblati, nadev in preliv). Morda ga seznanimo z različnimi principi priprave tort (na primer poleg klasičnih, razložimo še brezglutenske, presne in podobno).
  2. V fazi more mu pokažemo (in ga z navodili vodimo), da naredi za vajo svojo (prvo) torto.
  3. V fazi oz. momentu apply pa poskrbimo, da zna postopke iz momenta more uporabiti še drugače, na drugih primer(k)ih tort. Da ve, kdaj uporabiti določen postopek (in zakaj ne nekega drugega). Da razume, kaj gre lahko pri posameznem postopku narobe (in kako to rešiti ali preprečiti) in tako dalje.

Kar je iz vidika izvedbe bistveno v tem momentu, je da ta del (spletne) izobraževalne ponudbe ne more biti avtomatiziran. V tem momentu je ključna vloga mentorja, coacha, facilitatorja!

To sicer ne pomeni, da se zadeve ne da izpeljati na daljavo. Ravno obratno:

tovrstni programi so zaradi tega, ker zahtevajo čas (procesno učenje) še posebej primerni za izvedbe na daljavo.

Fora je v tem, da med posameznimi moduli (med posameznimi deli podajanja vsebine) udeležencu damo čas, da opravi naloge, da sprocesira informacije, da – tako rečeno – prespi, predela ideje, ki jih je osvojil.

Za nas kot izvajalca pa izvedba na daljavo pomeni, da se lažje zoorganiziramo, si vzamemo čas, da med posameznimi deli podajanja vsebine (med moduli) vsebino še bolj prilagodimo glede na specifično skupino udeležencev. Ter predvsem – da to delamo nekoliko bolj svobodno, saj vse skupaj lahko upravljamo le z ene lokacije. Hkrati pa ohranimo veliko stika z udeleženci.

Torej, v tem momentu so najbolj primerni tako imenovani VODENI spletni  SKUPINSKI programi.

Alternativa so tudi INDIVIDUALNE izvedbe: na primer individualni coahing, konzultacije (svetovanje) in podobno.

Iz vidika vsebine so to programi,

  • ki poleg INFOrmacij – kaj je treba nujno vedeti, da lahko opravimo aktivnost/ akcijo,
  • in AKCIJE – v naprej pripravljenih in izbranih vaj, skupaj z navodili,
  • vsebujejo še INTER-AKCIJO – v naprej premišljene in izbrane soDelovalne aktivnosti, v katerih udeleženec rezultate (in odkritja) iz svojih aktivnosti (akcije) deli z drugimi soudeleženci ter tako skupaj izgrajujejo znanje
  • ter RE-AKCIJO – tvoj (mentorjev, coachev, facilitatorjev) odziv, povzetek (debriefing, ang.) vseh rezultatov in aktivnosti ter nadaljnje usmeritve za delo in učenje.

Iz vidika eduBiznisa gre za srednje do visokocenovne (glede na tvojo celotno ponudbo) produkte. Ti programi imajo lahko sicer precej stvari pripravljenih v naprej: na primer preposneta video predavanja za info del, postavljene spletne učilnice z vajami, nalogami … vendar pa v času trajanja programa zahtevajo nenehen nadzor eFacilitatorja.

Katere so 4 osnovne veščine spletnega facilitiranja?

Zadnja dva momenta ne spadata pod “neformalno” učenje (torej ju ne izvajamo v obliki klasičnih spletnih tečajev ali spletnih mentorskih programov). Sama bi rekla, da sta dokaj nova (sovpadata s hitro spreminjajočimi se zadevami v sodobnem času) in so zato zanju primerna tudi sodobne orodja.

V tej fazi so torej primerne razne socialne/ družabne skupine in tako imenovani membership programi, ki pri nas še niso toliko poznani, imajo pa (za moje pojmo) veliko prednost tako za udeležence (ki so tako deležni rednih updejtov in novitet) kot tudi za izvajalce (ki na tak način ohranjajo, negujejo – nurturing leads po angleško, svoje stranke še naprej.)

Oba tipa sta primerna kot neke vrste ‘alumni klub’ za tiste, ki so že šli skozi tvoje osnovne programe in torej že poznajo tvojo ‘filozofijo’, principe dela, tvoje programe.

Poglejmo podrobneje nekaj predlogov, kako lahko zastaviš svoje ‘membership’ programe:

4. Change: ko se nekaj, kar že delam (kot udeleženec) SPREMENI in se moram naučiti na novo (vendar mi sama tema ni nova/ new)

Tukaj si lahko predstavljaš, da so na tvojem strokovnem področju prišla neka nova znanja – novi postopki izdelave, nova teoretična spoznanja. Lahko si to predstavljaš tudi kot updejti kakega računalniškega programa, o katerih je treba obvestiti udeležence, ki že uporabljajo stare programe.

Glede na tvoj poslovni model so to lahko brezplačne Facebook skupine (ali kaka druga omrežja), kjer na primer pripraviš tedenska/ mesečna spletna predavanja.

Lahko pa so to plačljivi (nizkocenovni – predstavljaj si naročnino za časopis) programi, v katere je udeleženec vključen, dokler pač plačuje naročnino. V tem primeru pač točno poveš, kaj naj udeleženec pričakuje za to plačilo (na primer, tedensko predavanje ali 2x mesečno skupinska meditacija ali dve eDelavnici v živo ali vsakodnevni nasveti …)

5. Solve: ko nekaj, kar že delam (kot udeleženec) ne deluje in rabim pomoč, da to REŠIM

Tudi pri tem momentu si lahko predstavljaš, da imaš svoje udeležence, ki so že predelali tvoja izobraževanja, se jim je pa nekaj zataknilo. Ta način suporta pravzaprav mnogi izvajalci že vključujejo pri momentu 2 (more), ko ponudijo spletni tečaj + suport v Facebook skupini.

Skratka, zopet je odvisno od tvojega biznis modela: bo to nek suport, ki ga zagotavljaš (na daljše obdobje) brezplačno ali plačljiva naročnina. Enako kot pri prejšnjem momentu, jo lahko izvajaš znotraj zaprtih Facebook skupin ali pa kar v spletnem učnem okolju, kjer si izvajal program.

To so lahko tudi druge oblike pomoči, na primer intervencijski klici (plačljivi!), najemi-moje-možgane (krajša svetovalna srečanja, lahko tudi ‘na terenu’) in podobno.

To je bil zadnji del v tej seriji člankov. Lahko pa štartaš od začetka (obljubim: prva dva dela sta mnooogo krajša kot ta). 

Maruša Jovanović, eLearning eNtuziastka in vodja eDogodek.si

Image by  PublicDomainPictures from Pixabay