Primer iz prakse: ko ugotoviš, da sploh ne rabiš stati pred kamero

Pred časom je do mene prišla eduPodjetnica, ki izvaja delavnice. Za lažje razumevanje celotne zgodbe, recimo, da gre za delavnice, na katerih izvaja neke vrste tehniko, skozi katero pelje svoje udeležence, da dosežejo nek določen (transformativen) rezulat.

Tehnika je (kot vsaka tehnika) jasna, ima določene zakonitosti, pravila, po katerih se jo izpelje in je v osnovni vedno enaka.

Ker seveda z izvajanjem tehnike na delavnicah na terenu ne more pokriti vseh udeležencev, ki bi jih lahko, je v spletnih tečajih (torej v tem formatu, orodju) prepoznala priložnost, da lahko na avtomatiziran način klonira samo sebe in tako čez tehniko pelje svoje udeležence – kjer koli že so (celo v tujini) in kadar koli to želijo oni. 

In kar je še najbolje pri tem: svojim udeležencem je tako na voljo večkrat in ne zgolj samo tistikrat enkrat, ko so skupaj na terenu. Poanta pri vseh tehnikah (zlasti pa pri tistih, ki posegajo bolj na področje osebne rasti) je v tem, da jih je treba narediti večkrat – da nam zadeva pride v kri.

Skratka, gospa ima vse naštudirano … zatakne se le pri tehnologiji. Ne ve, kako naj se posname, ni domača s (spletno) kamerone ve, kako naj se torej loti snemanja, ne želi se ubadati z montiranjem in urejanjem posnetkov … zato se obrne name, da narediva to skupaj.

Povabim jo na uvodni posvet, na katerem mi najprej predstavi, kako to dela klasično: kakšni so koraki, kaj se med samo delavnico dogaja, kaj naredi, če nekomu tehnika ne gre, kakšne so običajne “napake”, ki onemogočijo, da tehnika ne steče in podobno.

Tu zelo pride prav, da je delavnico izvedla že več desetkrat. V bistvu pride zelo prav, da jo izvaja že več let in z več različnimi tipi udeležencev.

Ko pride do vprašanja, kako prenesti neko določeno vsebino, zlasti pa tako kompleksno, kot je izvajanje določene tehnike, je namreč bistveno, da znajo izvajalci dobro predvideti, kaj vse gre lahko “narobe”.

Ni izziv predstaviti nekomu tehniko v obliki eTečaja – po domače povedano: da opišeš tehniko, kaj se dogaja, kako se jo izvaja, je enostavno.

Da pa jo prek spleta oz. na daljavo in to še avtomatizirano (in ne v živo) izvedeš z ekvivalentim (ali še boljšim) učinkom kot na terenu (kjer si prisoten sam), to pa je umetnost!

Torej, pripravo najboljše virtualne učne izkušnje za njene udeležence sva pričeli tako, kot začnemo z vsakim (spletnim) izobraževalnim dogodkom – naredili sva izobraževalni izvedbeni načrt. (Tudi ti ga lahko sam narediš s pomočjo tegale BREZPLAČNEGA eTečaja.)

V načrtu sva opredelili korake, ki jih mora udeleženec narediti, ko gre skozi tehniko. Dodali sva še ABCD uvod (tudi o tem več v BREZPLAČNEM spletnem tečaju) in v zaključku dali napotke za naprej – kaj in kako s to tehniko v praksi, kako uporabiti eTečaj še za druge situacije ter tudi omenili, česa morda po eTečaju ne zna in kje dobiti še več informacij oz. kam se napotiti.

Ok, ta del je pravzaprav enostaven in tudi narejen je običajno hitro – še posebej, če imaš svoj program že v osnovi dobro zastavljen – da vodi k rezultatu in ne da je vsak korak le gora informacij. Zabavnejši del načrtovanja virtualne učne izkušnje se začne šele sedaj!

ABCD uvod in zaključek pustiva zaenkrat ob strani. To so deli, ki jih obdelamo čisto na koncu. Posvetiva se torej korakom in temu, kako sedaj vsebino teh korakov prenesti v virtualno obliko. V tem delu večina izvajalcev zelo težko izstopi iz okvirov znanega in skušajo prekopirati to, kar sicer počnejo na terenu – torej narediti enako, kot so to vajeni, samo da je posneto. Žal v večini primerov to ne prinese najboljše izkušnje za udeležence.

Tudi v tem primeru je bila eduPodjetnica prepričana, da bo najbolj pametna poteza kar to, da se postavi pred kamero in oddrdra navodila za tehniko. 

A sva kaj hitro prišli do ugotovitve, da tukaj manjka en element, ki je na terenu zelo pomemben: če na terenski izvedbi vidi, da nekdo ni “padel notri” in da mu tehnika ne steče, pristopi do njega in ga usmeri dalje.

Hmmm … kaj pa sedaj? Kaj če se ista situacija zgodi v spletni izvedbi? Kaj potem? Je to nekaj, kar morava dati v navodila v uvodu (v tisti D od ABCD-ja)? Ali je to nekaj, kar morava dodati pri samih korakih?

Tu vsa tako prišli do spoznanja, da navodila, ki jih je dajala na terenu, niso zadostna za spletno izvedbo. Predlagala sem ji, da torej navodila za spletno izvedbo spiše na papir (no, na računalnik). Ni treba, da gre v vse detajle in da zapiše vsako vejico in piko – vendar pa je pomembno, da zapiše pomembne dele, ki jih nikakor ne sme pozabiti omeniti.

Tak način pisanja govora (skripta) je morda na prvi pogled nekoliko zamuden … a nam na dolgi rok olajša delo, saj lahko natančno pregledamo (oziroma damo v pregled nekomu drugemu), ali zadeva “pije vodo”. Na tak način lahko – še preden izgubimo čas s snemanjem – dobimo povratno informacijo, ali je zadeva razumljiva, ali smiselno teče ali morda kaka beseda ne bo narobe razumljena. V tem delu (če dizajniramo virtualno učno izkušnjo skupaj) lahko tudi sama dam konkreten feedback, kaj morda ni najbolje razumljeno, kje se lahko zatakne …

Šele ko imamo enkrat spisane korake, pogledamo, na kakšen način sedaj to lahko posnamemo. Tukaj gledamo na tri stvari:

  1. kakšno opremo imam (kot izvajalec) na voljo
  2. kakšen način snemanja je meni (kot izvajalcu) bližje 
  3. kakšen način prezentiranja vsebine bo najboljši za udeleženca.

No, v tem primeru sva z eduPodjetnico kaj hitro ugotovili, da samega snemanja pred kamero ne bo potrebno veliko (morda zgolj za nekaj minut vsega skupaj), saj udeleženci med izvajanjem tehnike večino časa mižijo in je tako bolj pomemben glas, ki jih vodi, ter sproščenost. Tako bo dovolj samo avdio posnetek (morda z dodatno glasbeno podlago za lažjo sprostitev), ki ga bomo obogatili z lepo sliko in samo povzetkom navodil na ekranu – za vsak slučaj, če kdo pokuka vmes med mižanjem. 😉

No, tako se je avtoričina “največja groza” (ok, pretiravam), da bo morala stati pred kamero in se snemati … pravzaprav izkazala za resničen strah – ki je od zunaj votel, notri ga pa nič ni. 👻

Pa ti? Tudi ti s svojim projektom spletnega izobraževalnega dogodka odlašaš, ker se bojiš [vstavi poljuben strah ali izgovor]. Morda pa tudi tvoj eDogodek sploh ne potrebuje [kopiraj besedo ali besedno zvezo, ki si jo vstavil v prejšnje oglate oklepaje]. 😀

Kje in kako začeti? 

Če šele raziskuješ svet spletnih izobraževalnih dogodkov in šele ugotavljaš, ali je to to, lahko nekaj več informacij najdeš v BREZPLAČNI Mini eŠoli eIzobraževanja.

Za konkretnejši suport pa pobrskaj po eDogodek.si rešitvah:

 

Fotka avtorja silviarita s spletnega mesta Pixabay

 

Tagged with: