Solo podjetništvo: 3 trenutki, ko se lahko odločimo za drugačen korak

Ko delaš sam, imaš precej svobode. Lahko si izbereš, s kom boš delal, kaj boš ponujal, kako boš delal in v katero smer boš razvijal svoj posel.

Ampak ta svoboda ima tudi drugo plat.

Ko ni nekoga nad tabo, ki bi rekel: »Tole zdaj naredi, potem pa tole,« se lahko precej hitro znajdemo v različnih zankah. Iščemo popolno rešitev, skačemo iz ene ideje v drugo ali pa se mesece pojavljamo na spletu, ne da bi ljudem zares povedali, kaj jim lahko ponudimo.

V zadnjih letih sem pri delu s solo podjetniki opazila tri situacije, ki se precej pogosto ponavljajo.

In pri vseh treh se lahko odločimo za drugačen korak.

---

Blog prispevek je na podlagi video transkripta pripravil ChatGPT. V kolikor želiš poslušati v original obliki, si oglej oz. poslušaj na Youtubu:

1. Ko predolgo iščemo popolno idejo

Popolna niša. Popolna ciljna skupina. Popoln program. Popolna ponudba. Popolno sporočilo. In seveda vse to naj bi bilo popolno, še preden sploh začnemo.

Razumem, zakaj se to dogaja. Želimo zmanjšati tveganje. Želimo vedeti, da je naša ideja dobra, preden vanjo vložimo čas, energijo in denar.

Ampak tukaj se pogosto ujamemo v paradoks: največ jasnosti dobimo šele takrat, ko začnemo.

Lahko cele dneve razmišljamo, raziskujemo, brainstormamo in se pogovarjamo s ChatGPT-jem. 😉 Ampak eno je to, kar mi mislimo, da trg potrebuje. Drugo pa je to, kar se pokaže, ko z našo idejo dejansko stopimo pred ljudi. Takrat se začnejo pojavljati nianse.

• Nekdo reče: »Ja, tole me zanima, ampak jaz bi potreboval nekaj drugega.«
• Nekdo vpraša: »Ali bi lahko to naredili skupaj?«
• Nekdo tretji uporabi besede, na katere sami sploh nismo pomislili.

In nenadoma zagledamo svojo ponudbo z drugega zornega kota.

Tudi sama sem začela z »napačnim« produktom

Ko sem pred približno osmimi leti začela prodajati spletne tečaje, sem imela precej preprosto idejo. Ker sem znala izdelovati spletne tečaje, sem naredila spletni tečaj o tem, kako posneti spletni tečaj. Logično, kajne?

Imela sem nizkocenovni produkt in predstavljala sem si, da bodo ljudje prišli, si ogledali tečaj in potem sami naredili svojega. No … trg je imel nekoliko drugačno idejo. 😉

Ljudje, ki so bili takrat pripravljeni delati spletne tečaje, so jih pogosto želeli zato, ker so imeli preveč strank in so želeli svoje znanje prenesti v spletni format. In bili so pripravljeni plačati, da tečaj naredimo skupaj. To je bila precej drugačna potreba od tiste, ki sem jo imela v glavi na začetku.

Ampak do tega uvida ne bi prišla, če bi mesece raziskovala, iskala popolno ciljno skupino in čakala na trenutek, ko bom »točno vedela«. Pokazal mi je trg.

Zato sem velik zagovornik tega, da ne potrebujemo vedno ogromne raziskave trga, preden karkoli naredimo.

Če lahko svojo idejo oblikujemo tako, da je začetna investicija dovolj majhna in da jo lahko relativno hitro preverimo, je pogosto najboljša raziskava prav to: pojdi z nečim dovolj dobrim na trg in poglej, kaj se zgodi.

Ne zato, da bi potem ob prvem odzivu vse obrnili na glavo. Ampak zato, da dobimo podatke, ki jih iz razmišljanja preprosto ne moremo dobiti.

Jasnost pride skozi akcijo

To velja tudi za komunikacijo. Kolikokrat pripravljamo spletno stran ali prodajno stran in tedne premlevamo en stavek?

Potem pa napišemo eno objavo in se nam med pisanjem zgodi: »Aha! Točno to sem hotela povedati.«

Meni se to dogaja ves čas. Včasih napišem objavo in se mi izpiše stavek, ob katerem pomislim: »O, tole pa mora na mojo spletno stran.« Zakaj?

Ker se nekatere stvari pokažejo šele, ko jih uporabljamo, izražamo in spravljamo v svet. Zato ni nujno, da najprej najdemo popolno jasnost in šele potem naredimo korak. Včasih je ravno obratno.

Naredimo korak in jasnost pride za njim.

---

Prispevek se nadaljuje spodaj …

2. Ko prehitro obupamo

Druga situacija je nekoliko bolj “tricky”, malo bolj “zahrbtna”. Začnemo z veliko energije. Nova ideja, nov projekt, nov program … Vse je zanimivo. Polni smo entuziazma, mogoče imamo še mentorja, ki nas dodatno spodbuja, in zdi se nam, da bo šlo.

Potem pa začnemo delati.

• In ugotovimo, da je stvari veliko več, kot smo si predstavljali.
• Pojavijo se problemi, na katere nismo pomislili.
• Nekaj ne deluje.
• Nekaj traja dlje, kot smo pričakovali.
• Rezultati niso takšni, kot smo si jih predstavljali.

In počasi začne »padati ketna dol«. Pridemo do točke, ko si rečemo: »Tole pa očitno ne deluje.«

In marsikdo takrat naredi nekaj usodnega: vrne se na začetek.

Nova ideja. Nova niša. Nov program. Nova spletna stran. Nova vsebina. Nov začetek.

Problem je, da se bo v novem projektu zelo verjetno zgodilo nekaj podobnega. Tudi ta bo imel svoj vzpon, svoj padec in svojo dolino obupa.

Dolina obupa

Pri različnih projektih lahko to krivuljo poimenujemo nekoliko drugače, a princip je zelo preprost.

• Na začetku smo navdušeni.
• Potem ugotovimo, koliko dela je v resnici pred nami.
• Navdušenje začne popuščati.
• In nekje na poti pridemo do točke, ko se zdi, da stvari ne delujejo.

Takrat je zelo mamljivo zaključiti: »Očitno to ni prava stvar.«

Ampak včasih ni problem v tem, da je projekt napačen. Včasih smo samo prišli do točke, skozi katero je treba iti.

In tukaj je zame pomembna ena beseda: prožnost.

Prožnost ne pomeni, da vztrajamo pri nečem samo zato, ker smo si enkrat tako zamislili. Pomeni, da znamo pogledati:

• Kaj se tukaj v resnici dogaja?
• Kaj lahko naredim drugače?
• Kaj lahko spremenim?
• Kaj sem se vmes naučil?
• Ali potrebujem nov način, novo podporo, drugačen pogled?
• Morda je treba spremeniti smer.
• Morda pa ne potrebujemo novega projekta.

Potrebujemo samo nov način, kako nadaljevati tega, ki ga že imamo. To je tudi eden od razlogov, zakaj sem pri svojem delu uvedla precej fleksibilnega mentorstva. Ne želim ljudi peljati samo po eni vnaprej določeni poti od točke A do točke B.

Začnemo skupaj, naredimo naslednji korak, potem grejo sami naprej. In če se nekje zataknejo, pridejo nazaj in pogledamo: »OK. Kaj se je tukaj zgodilo? Kam lahko zdaj?«

Včasih je rešitev v drugačnem načinu izvedbe. Včasih v drugem zornem kotu. Včasih pa samo v tem, da nekdo osvetli nekaj, česar sami v tistem trenutku ne vidimo. In že lažje zadihaš.

3. Ko se samo pojavljamo, namesto da bi tudi ponujali

Tretji trenutek je povezan s prodajo. Oziroma s tem, da v prodajni način pogosto ne gremo dovolj hitro.

To še posebej dobro razumem pri ljudeh, ki s svojim znanjem pomagajo drugim.

• Radi ustvarjamo vsebine.
• Radi delimo svoje znanje.
• Radi se pogovarjamo o tem, kar počnemo.

In potem se na spletu malo pojavljamo. Malo govorimo o svoji temi. Malo povemo, s čim se ukvarjamo. Malo namignemo na program.

Ampak ljudem pravzaprav ne povemo dovolj jasno: Kaj imam? Komu je namenjeno? Pri čem ti lahko pomagam? Kako lahko prideš do tega?

In tukaj mi je všeč ena zelo preprosta prispodoba. Predstavljajmo si, da prodajamo kavo.

Vsak dan se pojavimo na družbenih omrežjih in govorimo: »Mmm, kako lepo diši.«

Naslednji dan: »Danes me je res dobro prebudila.«

Tretji dan: »Kako je lepo, ko si zjutraj vzameš nekaj minut zase.«

Super. Ampak …

Ali smo sploh kdaj povedali, da govorimo o kavi? In da jo prodajamo?

Ljudje lahko spremljajo naše objave in se jim zdijo zanimive, pa še vedno ne bodo vedeli, kaj jim pravzaprav ponujamo.

Nekateri bodo morda šele čez čas ugotovili, da potrebujejo nekaj, kar je povezano z našim znanjem. Takrat bodo iskali rešitev.

In če mi nismo jasno povedali, kaj ponujamo, bodo zelo verjetno našli nekoga drugega.

Ne zato, ker bi bil ta nekdo nujno boljši. Ampak ker je bilo pri njem bolj jasno: »Aha, to je to, kar potrebujem.«

Prodajanje ni isto kot prepričevanje

In tukaj se pogosto pojavi še en problem. Veliko ljudi se ob besedi prodaja nekoliko zdrzne. Še posebej, če jim je pomembno, da delajo na svoj način in da ne želijo ljudi v nič prepričevati.

Tudi meni je to pomembno. Zato prodajanje razumem nekoliko drugače.

Ni treba, da ljudem govorimo: »Kupi moj program. Kupi moj program. Kupi moj program.«

Lahko jim preprosto pokažemo:

• To počnem.
• To je namenjeno tebi.
• Pri tem ti lahko pomagam.
• Tako poteka.
• Toliko stane.
• Tukaj lahko prideš do tega.

To ni pritisk. To je informacija. In če je na drugi strani prava oseba, ji s tem pravzaprav omogočimo, da se odloči.

Tudi naš živčni sistem se mora na prodajo navaditi

Tu pa je še en vidik, ki se mi zdi zelo pomemben.

Če smo dolgo časa samo ustvarjali vsebine in se »malo pojavljali«, se naš živčni sistem na to navadi. Postane normalno. Varno je objaviti. Varno je pokazati obraz. Varno je povedati svoje mnenje.

Potem pa nekega dne rečemo: »Zdaj pa bom povedala, da imam program in da ga je mogoče kupiti.«

In nenadoma … čudno.

Zakaj? Ker je to za naš sistem nova situacija. Morda se aktivirajo stari občutki:

• »Kaj si bodo mislili?«
• »A zdaj pa kar prodajam?«
• »Kaj če kdo misli, da sem vsiljiva?«

In zato je tudi ponujanje nekaj, kar lahko vadimo.

Ne zato, da bi postali boljši prodajalci. Ampak zato, da nam postane varno in normalno povedati, kaj imamo na voljo.

Čim večkrat to naredimo na način, ki je skladen z nami, tem bolj domače postaja.

In sčasoma se začne dogajati nekaj zanimivega: ne čutimo več, da nekaj vsiljujemo.

Čutimo, da ponujamo podporo.

Da ljudem samo pokažemo možnost.

In potem je odločitev na njih.

Morda ne potrebujemo še ene nove strategije

Ko pogledam te tri situacije skupaj, se mi zdi, da imajo nekaj skupnega. V vseh treh lahko zelo hitro pomislimo, da potrebujemo nekaj novega.

Novo idejo. Nov program. Novo nišo. Novo strategijo. Novo spletno stran. Nov način promocije.

Ampak včasih ne potrebujemo novega. Potrebujemo samo drugačen naslednji korak.

• Morda moramo z nečim končno iti na trg, namesto da ga še naprej izpopolnjujemo.
• Morda moramo vztrajati še malo dlje in poiskati drugačen način, namesto da vse skupaj pustimo.
• Morda moramo končno jasno povedati, kaj ponujamo, namesto da se samo pojavljamo in upamo, da bodo ljudje nekako sami ugotovili.

Solo podjetništvo je namreč tudi to. Nenehno opazovanje. Poskušanje. Učenje. Prilagajanje.

In predvsem pripravljenost, da se vmes vprašamo: »Kaj je moj naslednji smiseln korak?«

Ne popoln. Ne najbolj pravilen za vse ostale. Moj. Tak, ki je smiseln zame, za moje delo in za ljudi, katerim želim pomagati.

In morda je to tudi dober trenutek, da se malo ustaviš.

Ne zato, da poiščeš še eno strategijo. Ampak da raziščeš, kako želiš svoje znanje, svoje delo in svojo prisotnost na spletu sploh izraziti po svoje.

Prav s tem se ukvarjamo v Aktivaciji spletne pris(o)tnosti.

Aktivacija je na voljo v obliki posnetkov, zato lahko skozi pet dni raziskuješ svojo samoSvojost, svojo pristnost in svoj spletni pristop – od tega, kaj želiš s svojim delom zares ustvarjati, komu želiš pomagati in kako želiš o tem govoriti, pa vse do tega, da svojo ponudbo tudi aktivno ponudiš.

Brez tega, da bi moral najprej postati nekdo drug. Brez kopiranja tujih formul. In brez čakanja na tisti čarobni trenutek, ko bo vse popolnoma jasno.

Ker morda jasnost res ne pride pred akcijo. Morda jo del akcije šele ustvari.

Aktivacija spletne pris(o)tnosti → raziskuj svojo pot od »vem, kaj znam« do »znam to tudi pokazati in ponuditi na spletu«.