Če bi mi pred 17-imi leti, ko sem šla študirat pedagogiko na filofaks, kdo rekel, da se bom kake par let kasneje (za začetek za hobi) ukvarjala z eLearningom in da mi bo točno desetletje kasneje to kariera – in to v mednarodnem okolju … če bi mi takrat sploh kdor koli rekel, da se bom ukvarjala z izobraževanjem odraslih … in računalniki … bi mu verjetno rekla, da je zmešan.
Moja želja je bila delo z otroki in mladostniki – in to po možnosti s takimi, ki predstavljajo izziv! Uf, če pomislim, da mi danes že vzgoja svojih dveh otrok predstavlja izziv …
In računalniki? Ja, prvega sem res dobila pozno – ko so vsi sošolci že vrsto let špilali igrice na svojih PC-jih. A ko smo si končno privoščili prvi računalnik, ta ni ostal neizkoriščen. Nisem (samo) igrala igric – na njem sem že od začetka (približno konec osnovne šole) dejansko delala: tipkala prispevke za šolska glasila in svoji mami vodila neke obračune (ko je ona še delala peš, na roko, sem istočasno vse vestno zapisovala v računalnik, ki je – čudežno – vse naredil hitreje in še bolj učinkovito). Ja, računalniki so me navduševali s svojo učinkovitostjo, zmogljivostjo. A ne dovolj, da bi sploh pomislila, da bi lahko bili moje glavno orodje in ne le pomočniki.
In potem se je zgodilo to čudežno srečanje: ko se povežeta izobraževanje in tehnologija. Bilo je v drugem letniku faksa. To je bilo v tistih časih (moja 8-letnica jim pravi ‘stari časi’ ), ko je bil internet še na telefonski liniji in smo ga plačevali po minutah. A si lahko misliš, da je to sploh obstajalo? In čeprav se mogoče zdi kot da je bilo to v začetku prejšnjega stoletja (ja, res pa je bilo to v prejšnjem stoletju, celo v prejšnjem tisočletju ) je to le – 15 let nazaj.
No, bilo je pri ‘pouku’ angleškega jezika. Morali smo pripraviti govorni nastop. Dobili smo seznam tem s področja izobraževanja – toliko za oporo, kaj lahko izberemo za govorni nastop. In v oko mi je padla tema “ICT in education”. ICT? Kaj za vraga pa je to? Verjemi, nisem imela pojma! Profesorica mi je morala (pa najbrž tudi vsem ostalim 20-im sošolkam – ja, bile smo same punce ) pojasniti pomen kratice: Information and Communication Technology (oziroma informacijsko – komunikacijska tehnologija, IKT). Če sem iskrena, po moje niti v tistem trenutku, ko je povedala, kaj označuje ta kratica, še nisem imela točno pojma, o čem se to gre … a zdelo se mi je zanimivo. Pa verjetno je bilo edino, kar je še ostalo na seznamu … :-p
No, in tako je nastal moj govorni nastop o uporabi računalnikov v izobraževanju. Glede na shranjene izrezke iz takratnih časopisov (ja, a si moraš misliti – še časopise smo takrat kupovali, take tiskane ), sem očitno pripravila nekaj o tem, kako se uporablja računalnike za izobraževanje na različnih stopnjah izobraževanja v Sloveniji.
Ja, očitno se je nekaj že dogajalo na tem področju že takrat. In začelo je dogajati tudi meni, v moji glavi – da morda so pa lahko tudi tile robotki dobro orodje v izobraževalnem sistemu.
Po pravici povedano, ne vem točno, kaj se je nato dogajalo (v mojih mislih ali kako drugače) glede mojega navdušenja nad IKT v izobraževanju v naslednjih dveh letih. Naslednji spomin, ki vključuje eLearning (v kakršni koli obliki) je potem šele 2 leti kasneje, ko sem dobila svoj prvi full-time job (kot študentka) v izobraževalnem založništvu. Tam me je nato ena bolj IT-jevska glav’ca seznanila z računalniškim programom za izdelavo multimedijskih vsebin (danes je to Adobe Captivate, takrat se je imenoval nekako drugače, in je dejansko namenjen Rapid eLearningu – malce bolj konkretni izdelavi eGradiv, a še vedno dovolj enostaven software, da ti ni treba biti ravno računalniški guru, da lahko delaš z njim).
No, če povem, da nisem imela pojma niti, kako se nainštalira free trial in da sem morala za pomoč prositi mojega v.d. moža (no, takrat je bil še dovolj mlad, da sem mu rekla kar fant), potem si lahko misliš, kak laik sem (bila takrat) na področju računalništva. Pa me to ni ustavilo! Naslednja leta sem pridno delala svoja lastna eGradiva, tako za hobi. In odkrila svet (ameriških) blogov na temo eLearninga … ter z veseljem požirala vse, kar so napisali.
Nisem si delala utvar: slovenski trg je bil (okoli 2005) premajhen, orodja za ustvarjanje vsebin pa predraga, da bi se s tem lahko ukvarjal kdor koli (v smislu, da lahko dela eLearning čisto vsak). Večinoma je bilo to področje rezervirano za posamezna računalniška podjetja (ki so delala za druge naročnike, recimo za podjetja in založbe) in pa za EU projekte – ker so bili ti projekti večinoma mednarodni in torej povezovali več različnih držav, je bilo prikladno, da se je tekom projekta vpeljalo tudi eLearning platformo …
Kar nekaj let sem se z eLearningom torej bolj kot ne ukvarjala le za hobi in si nisem niti pod razno predstavljala, da bo dejansko možno, da to postane moj full-time job – čez 5 let.
Se nadaljuje:
Kako je eLearning služil meni – da mi je omogočil ‘jackpot’ službo v mednarodnem okolju
