Ena od stvari, s katerimi se pri eduPodjetnikih srečujem, je odlašanje. Odlašajo kreiranje spletnega tečaja … na jutri. Odlašajo z objavljanjem na socialnih omrežjih … na pojutrišnjem. Odlašajo s (prvim, drugim, stotim) snemanjem videa za socialna omrežja ali za video lekcije.
Odlašajo … verjetno razumeš, kaj mislim.
Odlašanje je velikokrat prikazano kot problem, težava, skoraj celo kot bolezenski znak.
Da se razumemo, verjetno res obstajajo primeri, ko gre za prave težave.
A v primeru eduPodjetnikov gre velikokrat za to, da imajo bolj kot težavo izziv – izziv s tem, da se uglašujejo, usklajujejo z idejo – kaj narediti, kaj povedati, kaj posneti, kako to narediti … da bo ok.
Pred časom sem delala z (takrat še bodočo) eduPodjetnico, ki ni vedela, kako naj sestavi svoj program. Po eni uri dela, sva sestavili skupaj osnovno idejo. In takrat, se spomnim, mi je rekla: “Joj, dva tedna sem buljila v računalnik in študirala, kako naj to zastavim.”
Pred kratkim je na pogovorne ure (ki jih imam v okviru Spletnega huba za eduPodjetnike) prišla neka druga eduPodjetnica in mi priznala, da se že 4 mesece ne premakne nikamor. Se lotiva dela skupaj … in v enem trenutku doživi aha-moment: “Ej, Maruša, mislim, da bi to bilo lahko to!” Nekaj, kar je “že bilo nekje v zavesti”, je prikukalo na plano.
Vedno pravim: vse že imate (v sebi). Samo zbezati je to treba ven na plano.
Ne morem tega narediti namesto vas, lahko pa vam z mojimi o(g)rodji pomagam, da to izbezamo na plano. Da damo vašim idejam realno obliko.
Ni stvar odlašanja v tem, da nimate idej, da ne veste “nečesa”. Izziv je ponavadi v tem, da nimate pravih o(g)rodij, ki bi spodbudila vaše razmišljanje, vaše ideje, da se hitreje uglasijo in uskladijo z vami.
