fbpx

Te dni sem praznovala 4 leta, kar sem se tudi uradno podala na samostojno pot. (Dejansko rojstni dan samostojnega eduBiznisa praznujem na 1. januar ????) Naj poudarim, da delam predvsem s končnimi uporabniki – torej svoj know how v prvi vrsti p(r)odajam posameznikom, kar je nekoliko (no, ali pa kar precej) drugače, kot če delate s podjetji in velikimi naročniki (plačniki).

V eduPodjetništvo nisem skočila čez noč (čeprav se mi včasih zdi, da so bile nekatere odločitve bolj intuitivne kot pa razumske ????). Kar nekaj let pred tem sem se tudi učila in spoznavala svet podjetništva. Imela sem tudi to prednost, da mi je tehnologija, ki lahko močno olajša korake v online eduPodjetništvu, zelo blizu. Tako sem imela do dneva, ko sem dejansko zakorakala v svet online eduBiznisa, postavljeno lastno spletno stran, narejen brending, postavljen sistem za email marketing, vzpostavljeno lastno spletno akademijo … (in sem za vse te zadeve že nekaj časa plačevala, tako da sem bila tudi že »navajena« na ta strošek, hehe ????).

Pa kljub temu so bila ta, prva leta naporna. Naporna finančno  – saj zlasti ko prodajaš “sam sebe” (svoj know-how) lahko naletiš na kar nekaj notranjih ovir (ki te morda samo-sabotirajo pri izpostavljanju in s tem posledično prodaji), hkrati pa moraš računati še na čas, da te trg pre-pozna kot strokovnjaka, denar pa v tem času ne priteka prav pogosto. Kot naporna tudi v smislu nenehnega odkrivanja vedno novih in novih strategij*.

Tako bi danes, 4 leta kasneje, svoji mlajši različici, ki se bodisi šele ukvarja z idejo, da gre na svojo eduPodjetniško pot ali je z njo pravkar začela ali pa je nekje v obdobju prvih dveh let, dala te 4 nasvete:

  1. Delaj na niši, a ne bodi super-nišna
  2. Delaj na ponudbi, a ne popravljaj programov (prezgodaj)
  3. Delaj na marketingu, a ne štej všečkov in se ne obremenjuj s prodajo v tistem hipu
  4. Delaj na sebi, a ne čakaj, da se zgodi samo od sebe
  5. Pa še dodatek za mame malih otrok: delaj na sistemu, a se ne obremenjuj, če se vedno ne izide ????

(*Opomba: sama sem se zavestno odločila, da v prvih letih ne bom imela mentorja oz. coacha, saj sem želela iti skozi ovire sama in jih občutiti na lastni koži, saj – moje prepričanje ???? – verjamem, da bom le tako lahko najbolje razumela in pomagala vsem, ki grejo eduPodjetniško pot z(a) mano. Vsekakor pa tega ne priporočam. ????)

1. Delaj na niši, a ne bodi super-nišna

Vsi podjetniški guruji govorijo o (tržni) niši. V jeziku eduPodjetništva bi lahko rekli o »ciljni skupini, ki jo naši programi naslavljajo oz. ki ji naši programi in storitve rešujejo problem«.

No, meni je bilo že pred (davnimi) leti jasno, s kom hočem delati in na kakšen način želim delati. Niša v eduPodjetništvu je namreč tesno povezana s tem, kako boste delali in kakšen tip programov in  storitev boste lahko prodajali tej skupini (bom o tem se razpisala kdaj drugič, ker je to kar široka tema).

Sem pa pri tem spregledala, da to isto (s kom in kako želim delati) lahko najdem še v branži oz. na področju, ki pa sem ga v začetni fazi promoviranja izpustila. In tako zamudila ogromno priložnost, ko je svet v času korona krize šel na daljavo. (Saj veste, sreča je tisto, ko se srečata pripravljenost in prava priložnost. ????)

Sama sem kljub vsemu imela srečo, da je bil moj marketing vseeno dovolj »širok«, da so me v tej omenjeni branži prepoznali kar sami in prišli do mene (glej točko 3 – delaj na marketingu).

Vsekakor je ključna misel, ki bi jo dala sebi pred 4-imi leti (pa tudi kasneje), da premislim, ali ni morda moja ciljna skupina preozka in izgubljam, puščam potencial »na mizi«.

Za vse eduPodjetnike, ki pa ste pripravljeni investirati v delo s coachem ali mentorjem, pa vsekakor močno priporočam, da si v tej fazi poiščete sogovornika, ki vas bo vodil in morda odprl oči na tem področju malce širše. In, mimogrede, za to »nalogo« oz. ta pogovor ni nikoli prepozno.

2. Delaj na ponudbi, a ne popravljaj programov (prezgodaj)

Sama imam v bistvu samo dva programa: spletni tečaj (za samostojno učenje) Kako posneti spletni tečaj in pa moj krovni (signaturni) program, ki sem ga sedaj (po dobrih 3-ih letih) poimenovala Spletni edukator. Pri prodaji sem večinoma osredotočena na drugega – krovnega, spletni tečaj pa je bolj kot ne suportni produkt (pokrije malček bolj kompleksno tematiko priprave in snemanja, ki je v bistvu del krovnega programa).

Moja prva napaka je bila neprimerna ponudba. Druga pa to, da ko se program ni dobro prodajal, sem popravljala program namesto ponudbe.

Na začetku, prvi dve leti, sem svoj krovni program tako izvajala zgolj enkrat na leto in še to v zgolj eni različici (najprej 5-tedenski program, kasneje 12-tedenski in nato 6-tedenski). Osnovna vsebina (razen eduMarketinga, ki sem ga vključila zgolj v 12-tedenski različici) je bila praktično več ali manj enaka vsa leta (in tudi večina vsebine, posnete v 2018/2019, ostaja ista).

Moj ključni »problem« je bil torej, da sem ves čas popravljala osnovni program (iz 5-tedenskega na 12-tedenskega pa nazaj na 6-tedenskega). Ves čas sem se lovila samo s tem, da sem popravljala IZVEDBO programa (dodajala drugačne izvedbene načine, malce prerazporejala vsebine …). Namesto da bi »popravljala« ponudbo.

Ironija pri tem je, da so mi potencialne stranke ves čas (posredno) govorile, kaj si želijo (več eDelavnic v živo, pa individualne programe …)

(No, v zagovor naj povem, da sem jih sicer slišala in razmišljala – a določene zadeve niso bile »usklajene« z mano in mojim življenjem v tistem času, tako da jih takrat enostavno nisem bila pripravljena izpeljati na tak način.)

Skratka, moji mlajši verziji bi svetovala, da ko si želi, da gre prodaja bolje, naj se ne ukvarja s popravljanjem vsebine in/ali izvedbe programa, pač pa s ponudbo.

3. Delaj na marketingu, a ne štej všečkov in se ne obremenjuj s prodajo v tistem hipu

Moja mlajša različica je bila vedno tudi osredotočena samo na to, da je rezultat dobrega marketinga viden neposredno: če prodajam izvedbo v (karikiram) marcu 2021, potem je dober rezultat prodaja xy prodanih »paketov, mest« za izvedbo v marcu 2021.

A dejstvo je, da je marketing (in posledično prodaja) stvar matematike: več ljudi ko ve zate (kot rečeno, v eduPodjetništvu prodajamo sebe: svoj know how, svoje vrednote, svojo filozofijo, svoje rezultate …), več je potencialnih kupcev.

Hkrati pa je pomemben faktor v eduPodjetništvu tudi čas. Ne prodajamo namreč izdelkov za vsesplošno rabo (včasih rečem: ne prodajamo hlebca kruha ????, ki ga (skoraj) vsak potrebuje/želi vsak dan ali vsaj večkrat na mesec).

V eduPodjetništvu je torej zelo pomembna marketinška faza – zavedanje (awareness). Da ljudje pre-poznajo, da obstajamo. In preprosta matematika nam pove: dlje časa, ko smo na trgu, več ko objavljamo, se pojavljamo (na socialnih omrežjih, na primer), več ljudi sliši za nas.

Prav zato trenutna marketinško – prodajna aktivnost ne bo nujno prinesla rezultatov takoj (oz. pri trenutni ponudbi). Celo več: dostikrat se mi zgodi, da ko tržim eno stvar (na primer skupinsko izvedbo), da se name obrne nekdo, ki je pripravljen iti v (višjecenovno) individualno izvedbo ali naroči določeno storitev, ki je takrat sploh ne oglašujem.

Na dolgi rok gledano mi je trženje programov, ki sem jih sicer takrat (v danem momentu) morda prodala »slabo«, kasneje prineslo nove stranke – mnogokrat celo po višjih cenah, kot bi zaslužila s takratno prodajo.

Nasvet za mojo mlajšo različico je torej: vztrajaj, vztrajaj … četudi se morda prodaja v danem trenutku ne odraža na tvojem poslovnem računu.

Pa še nekaj (kar pa si sama vedno rečem, ko se mi morda ne zdi smiselno pošiljati mejlinga, pisati kakšne objave, posneti video vodiča …): nikoli ne veš, kaj ti bo ta mejling/video/objava prinesla! Morda ravno s tem mejlingom/videm/objavo zadeneš na potrebo določene stranke v tistem momentu (malce bolj poetično: morda pa je zdaj ravno tisti pravi čas, ko neka dotična stranka, ki te spremlja, potrebuje/želi svoj hlebec kruha ????).

4. Delaj na Sebi, a ne čakaj, da se zgodi samo od sebe

Kljub visoki stopnji samozavesti oz. samozaupanja v svoje delo (konec koncev sem se s tem področjem ukvarjala profesionalno že vsaj 7 let prej, preden sem šla na lastno pot – delala sem namreč v korporativnem okolju mednarodnega podjetja in tam skupaj s sodelavci ustvarila preko 500 spletnih tečajev v več kot 5-ih jezikih, izvedla več sto spletnih predavanj v živo …) sem se tudi sama nekje po prvi polovici leta lastnega eduBiznisa ujela v zanko samo-sabotaže in nezaupanja v lastne delo.

(Zdaj, dobre tri leta kasneje, sicer vidim, da je bilo bolj kot ne krivo to, da se mi je po prvih nekaj mesecih res dobrega štarta, ustavila prodaja … sama pa sem gradila svoje prepričanje o uspešnosti na podlagi številke na računu. ????)

Ko v nekem obdobju več mesecev nisem zaslužila več kot samo za »prispevke in davke« (hja, kasneje, ko mi je kar nekaj eduPodjetnikov priznalo, da prvi dve leti niso uspeli pokriti niti tega, sem bila celo ponosna, da sem preživela vsaj ta del), je moja samozavest »padla na nulo«. Dvomiti sem začela o vsem, kar vem (češ: saj drugi sploh ne potrebujejo mojih storitev, saj vsi že vse vejo) in znam (morda pa to, kar želim sporočiti, ni to, kar zanima spletne edukatorje, morda pa niso pripravljeni plačati …).

Hvalabogu je tako, da če nimaš strank, pomeni, da tudi nimaš kaj dosti dela (razen gospodinjenja in ukvarjanja z otroki, ki ga po novem štejem v svoj delovnik ???? – glej naslednjo točko). Tako sem začela (ponovno) več brati, poslušati videe in podcaste … a tokrat s področja osebno-poslovne rasti.

Nekako sem se našla v zgodbah žensk podjetnic. Tudi Slovenk – hvala vsaki, ki si upa spregovoriti na glas. ????

Z veseljem sem »požrla« vsako zgodbo (saj veste, tiste zgodbe – od dna do uspeha preko noči). Spet sem se počasi začela opominjati/spominjati, da »dobre stvari terjajo svoj čas«. Zelo všečna mi je postala analogija s kmetovanjem: ko kmet poseje seme, ne more vedeti, ali bo vzklilo – lahko ga samo neguje in zaupa. In nekega dne iz semena, ki morda dolgo časa ni kazalo nobenih rezultatov, zraste plod. Kmet ne gre vsak dan brskati po zemlji in odkrivati seme ter nestrpno gledati, ali že »deluje«. ????

Moji mlajši različici bi torej rekla, naj dela na sebi – na svoji notranji trdnosti. Na zaupanju vase in zaupanju v – če želite – v Vesolje, Boga, Višjo silo. In naj vztraja – naj dela naprej na svojem izbranem področju.

Dodatek za mame malih otrok: delaj na sistemu, a se ne obremenjuj, če se vedno ne izide

Kot sem omenila, sem, preden sem se podala na samostojno pot, 7 let delala v korporativni eLearning industriji. Moje delo je vključevalo tudi občasna celotedenska službena potovanja. Tako se mi je v 6-ih letih (štejem samo čas od mojega prvega službenega potovanja v času, ko sem imela otroke, pa do moje zadnje službene poti, na kateri sem nekako doživela moment »Zdaj pa grem na svoje«) nabralo za dobrih 7 mesecev odsotnosti od doma. Tudi čez vikende, tudi za praznike (jap, nimamo vsi v EU-ju praznikov enako razporejenih) in tudi na rojstne dneve otrok.

Zato sem bila, ko sem šla »na svoje«, odločena, da ta čas nekako nadoknadim. Verjetno moja notranja motivacija ni enaka kot motivacija nekoga brez otrok ali nekoga, ki ni doživel t(ak)e odsotnosti, pa vendar – zame je bilo pomembno, da imam od zdaj naprej proste vikende, da sem čim bolj vpeta v proces šolanja (o bog, nisem vedela, da bo že dve leti kasneje usekala korona in več mesečno šolanje na daljavo, ko bom ne samo vpeta v šolanje, ampak bo šola krojila tudi tempo mojega eduBiznisa ????) in da uspem skozi dan brez stresa »požonglirati« med svojimi delovnimi in zasebnimi obveznostmi.

Zato je bila moja zavestna odločitev, da bom delala izključno na daljavo, da ne bom izgubljala časa po raznih mreženjskih dogodkih in da bom poučevala zgolj na daljavo. Slednji dve obljubi sem sicer v prvih dveh letih 2x prelomila, a ravno toliko, da sem si »dokazala«, da zame res ne delujeta oz. nista usklajeni z mojo vizijo.

Od začetka že delam zgolj 4 – 6 ur na dan za delovne obveznosti, vmes pa kombiniram še delo »za gospodinjstvo«. (Ta zaobljuba je padla zgolj prvi mesec korona karantene, ko sem imela res močno povečano povpraševanje in sem delala tudi po 8 ali celo 10 ur na dan … a sem kmalu uspela postaviti meje tudi tu.)

Na začetku (zlasti pred korono) me je marsikatera stranka vabila: »Pa daj pridi k meni, bova delali ‘v živo’«. Nekajkrat sem celo »podlegla«. Enkrat sem se celo sama ponudila, da se zapeljem na drugi konec Slovenije, da bi delala s stranko … A sem tudi tukaj hitro sama sebi postavila meje: raje grem na sprehod, kot pa da izgubljam čas v avtu na cesti (že tako sem ga na avionih v zraku pustila za en mesec življenja če ne več ????).

In ne, to ne pomeni, da nimam nobenega stika ali da s strankami ne delam »v živo«. Telefonski klici, predvsem pa Zoom srečanja, na katerih vmes pokramljamo tudi kaj iz privatnega življenja, mi omogočajo, da polnim svojo ekstrovertirano plat. Prav iz tega razloga me delajo živo tudi razna skupinska srečanja v živo preko Zooma.

A najbolj bistveno pri tem je, da sem sama trdna v svoji odločitvi. Da (se za)vem, da lahko zaslužim dovolj (dobro) tudi če ne delam 8 ali 12 ur na dan. Da (se za)vem, da le dovolj spočita lahko nudim največ svojim strankam. Da vem, da se da delati drugače, bolj “po žensko”. ????‍♀️

In ja, to pomeni tudi to, da zavračam določene projekte ali da sem nekatere (tudi zelo dobro plačane) projekte enostavno prekinila, ker niso bili usklajeni z mojo vizijo mojega delovno-privatnega življenja. (In, ne, nisem poročena z bogatašem. ???? Ampak preferiram well-being nasproti well-paying).

Tukaj zelo prav pride dober »time management«, pa fokus. Veliko dela olajšajo tudi razna orodja. Osebno raje plačujem nekaj evrov na mesec za sistem za računovodenje in sistem za rezervacije sestankov, kot pa da ta čas (in energijo) zapravljam za ukvarjanje z neproduktivnimi malenkostmi (na primer, mejlanjem gor in dol, da se bi uskladila s kom za primeren termin sestanka).

Seveda ni vedno vse idealno. Se mi je že zgodilo, da sem tudi zažgala kakšno kosilo in da sem tečno odslovila ta mlajšo hči, ko mi je prišla v »pisarno« kazat, kaj so se učili tisti dan. Tudi zdajle tole pišem, medtem ko tamlajša gleda Netflix … tudi s sprehodi v tem zimskem času nisem preveč »na ti« … pa vseeno:

Če si ne postavim meje, da delam 4 – 6 ur na dan, potem te meje ne bo … sploh! Če si tega ne dam za prioriteto, potem pač to ne bo na vrhu mojih preferenc in odločitev ter bom odločitve v dnevu sprejemala v skladu z nečim drugim.

Ker vem, kako je meni v prvih (dveh) letih pomagala vsaka zgodba »o začetkih«, upam, da z mojimi pre-izkušnjami vsaj koga navdahnem, opogumim, da začne/nadaljuje/vztraja …

[foobar id=”5046″]

Kategorije: blog